Pečenje marshmallowa na aktivnem vulkanu :O (190. dan svetovne turneje)

3. 12. 2020

Sinoči mi je bilo zelo slabo in mislim, da mogoče česa nisem prenašala. Odlično ^^

Kljub temu sva vstala ob 5.00 in se pripravila na pobiranje ob 6.00 v mestu, saj je najino prenočišče izven njega.

Agencija je za naše prevzemno mesto izbrala Casa Santo Domingo: hotel s 5 zvezdicami! :D :D Mislim, da z Jonasom ne sodiva (več) tja, mogoče pa je to samo predsodek^^

Ko smo bili tam, je varnostnik odprl majhno okno na lesenih vratih in prijazno vprašal, ali želimo počakati notri. Verjetno je domneval, da sva hotelska gosta, a ker nisva, sva ponudbo zavrnila in počakala zunaj, kjer je bilo to jutro tako sveže, da je imel Jonas oblečene dolge hlače IN jakno :O :D

Želodec mi je še naprej povzročal težave in za trenutek sem resno razmišljal, ali bi šel zraven, in vprašali smo, ali bi lahko turo opravili kakšen drug dan ...

Potem pa je prišel avtobus in oba sva vstopila ;-)

Po dveh minutah se je minibus ustavil pri kavarni, kjer si se lahko oskrbel s pecivom in kavo, če si želel^^ Tam smo počakali na dva druga kombija, katerih potniki so bili nato vsi potrpani v naš avtobus - skupno potovanje :)

Končno se je začelo okoli 6.50 zjutraj in seveda smo se peljali tik mimo naše namestitve -.- To pomeni, da bi lahko preprosto čakali na ulici in nas pobrali - in to z 1,5 ure več spanja :p

Ampak dobro. Tako je bilo verjetno lažje in pot se je začela.

Običajno pot traja približno 1,5 ure, a ker smo se prvi del vozili v smeri Guatemala Cityja, smo končali ravno v prometni konici in je bilo tako veliko prometa tudi za ovinkom, kjer smo se odpeljali stran od Guatemala Cityja in nekaj prometni zastoji.

Ljudje tukaj nimajo izbire, če želijo iti v mesto, vendar je to zelo frustrirajoče. Na srečo ne živimo v velikem mestu v Nemčiji :p To, da lahko HODIM v službo od doma v mojem majhnem mestu, je tako razkošje! :O

Ko smo prispeli do vznožja vulkana, smo šli po cesti navzgor. Skupno je visoka 2600 metrov, mi pa smo začeli pri dobrih 1000 metrih in se povzpeli skoraj 400 metrov do naše najvišje točke.

Na žalost je na progi gradbišče, tako da smo tam morali čakati dobre pol ure, vendar je bilo na avtobusu udobno in smo si privoščili nekaj hrane.

o ja "Kruh" pravzaprav ni kruh, ampak pecivo z rozinami :D :D :D

Ko smo prispeli na parkirišče, nas je pozdravil naš turistični vodič Walter, ki živi v vasi San Francisco, kjer bomo začeli vzpon. Walter govori angleško in špansko, zato smo lahko spremljali njegove informacije tudi brez jezikovne ovire^^

Štirje "glavni" vulkani v bližini Antigve so El Fuego, iz katerega se vsak dan dviga dim in ki je izbruhnil leta 2018 in ubil več sto ljudi :(

Zraven je Acatenango, na katerega se lahko povzpneš tudi kot 2-dnevno turo (z Jonasom se še nisva čisto dogovorila, ali si to želiva :p Seveda je zelo navdušen nad tem, ampak gre skoraj na 4000 metrov, s čimer nimam izkušenj in zato nisem prepričan^^).

Tretja je Volcana de Agua, ki je zelena in gozdnata skoraj do vrha in je zato zame “najlepša”^^

Antigua leži v dolini med temi tremi vulkani.

Pacaya je potem še en vulkan, za katerega se moraš voziti te 1,5 ure, ker je za drugo goro in zato ni viden z Antigve.

Mimogrede, v Gvatemali je 34 vulkanov :)

Čeprav smo do tja že nadoknadili nekaj metrov, so se pohodne palice ponudile v prodajo takoj, ko smo izstopili iz minibusa, možnost pa je bil tudi “taxi” v obliki konja (za plačilo).

Dejstvo, da so bila ta orodja na voljo, te lahko skoraj spravi ob živce :D V zapisih na blogu sem prebral, da se je nekaterim 1,5-urni vzpon zdel povsem v redu, drugim pa super super naporen.

Pogumno sem se odločil proti palici in konju in tako je naša skupina 19 ljudi skupaj oddrvela. Družina z indijskimi koreninami je imela dva majhna otroka in sta bila hitro na "taksiju".

Tudi neka Azijka ni zdržala na zelo strmi poti in se je povzpela na konja.

Poleg tega sta nas kar nekaj časa spremljala še dva konja z vaščanoma kot vodnikom, če bi kdo rabil "pomoč" ;-)

Kot sem rekel, je bila pot strma, a pravzaprav precej lepa s sprva kamnito podlago, ki se je nato spremenila v zemljo/pepel/pesek, na desni in levi pa je bilo veliko dreves. Posledično je bila pot tudi v senci, kar se mi vedno zdi kar super :p :D

Razen družine mislim, da so bili (skoraj) vsi drugi naših let ali mlajši in so tako vsi zdržali tempo. Mislila sem, da imava z Jonasom že dober tempo (navsezadnje sva bila vedno prva v Himalaji^^), danes pa sva pripeljala zadaj, ker je Jonas vedno ostal z mano <3

Za to bi lahko krivil trebušne težave, ampak nekako res nisem dobil veliko zraka (čeprav ne bi bilo dovolj visoko za višinsko bolezen ali kaj podobnega), peščeno-zemeljska tla pa so poskrbela, da se s svojimi koraki vedno pogrezneš. in je bilo malo bolj naporno.

Moj zadnji izgovor (v tem sem dober, kajne?^^) je bil, da je bilo ves čas samo navkreber in da ni bilo nobenih ravnih odsekov za "okrevanje" :p :D

Po nekaj minutah smo naredili prvi odmor, med katerim nam je Walter vedno povedal kaj o vulkanih in imeli smo priložnost za nekaj lepih fotografij :)

Med drugim smo izvedeli, da v Walterjevi vasi še nihče ni umrl v vulkanskem izbruhu. Takoj ko opozorilo izzveni, vsi vaščani spakirajo svoje stvari in pobegnejo pred izbruhom. Zadnjič je na vas padlo 40 cm pepela, s katerim so se prebivalci ob vrnitvi dovolili...

Jonas je vprašal, kam gre v takem primeru cela vas. Okoliške vasi ali mesta lahko težko zagotovijo prostor za celotno vas. Walter se je nasmehnil in pojasnil, da je to res vedno težko. Večino časa bi samo kampirali in našli mesto 5-10 km stran, odvisno od smeri vetra.

Vau. Nekako noro se mi zdi predstavljati, da bi mojo hišo, mojo vas lahko znova in znova prizadel izbruh, potem pa moram vse znova čistiti in popravljati. Po drugi strani pa je trajna selitev v mesto za marsikoga zagotovo prav tako klavrna, saj je življenje na vasi precej drugačno - takšno, kot ga poznajo že generacije ...

Medtem ko je Walter pripovedoval o teh dejstvih na drugi točki, je bilo za nami malo hrupa in videli smo, da se je nemška študentka ulegla na tla, druga pa ji je pomagala dvigniti noge. Oh ne!

Revež je bil bel kot rjuha in očitno v zadregi. Pojasnila je, da je v resnici zelo športna in je nenehno v Alpah (njen naglas je bil južnonemški) in ne zna pojasniti, zakaj se zlomi ...

Seveda so ji takrat ponudili konja, a si je želela malo odpočiti in nato poskusiti teči :)

Ko je ležala, se mi je tudi samemu malce vrtelo, a sem bila tudi preveč ponosna, da bi videla konja kot realno možnost :D

Deklica je spet vstala, a potem ni več bežala spredaj, ampak je ostala z Jonasom in mano zadaj skupaj z nekoliko bolj stabilnim fantom, ki je gor pridrvel v srajci, hlačah in rjavih usnjenih čevljih. hmm Vsak kakor mu paše :p

Vmes sem se vseeno nameravala povzpeti na konja, ker je bilo tako težko priti do zraka :D

Na koncu smo se odpravili peš - na srečo, kot sem rekel, je bilo to le približno 1,5 ure in ne celodnevni pohod ;-)

Ko smo bili na vrhu, smo imeli pogled na vrh Pacaye. Še vedno občasno pljune, tako da seveda ne smeš iti NA VRH, vendar sva se zaradi varnosti čim bolj približala :)

S tega hriba ste imeli tudi dober 360-stopinjski pogled, za katerega upam, da ga fotografije nekoliko odražajo^^ Vidite lahko druge vulkane, vasi spodaj in celo Guatemala City! :O

Ko so nam tam dovolili narediti nekaj fotografij, smo se spustili v krater, ki je bil pred nekaj leti vrh vulkana. Po besedah Walterja se to zaradi premikanja tektonskih plošč nenehno spreminja. Vulkan se "premika", a tega nisem natančno razumel. Vsaj premalo za razlago :D :D

Spodaj v kraterju nato hodiš po ohlajeni magmi/lavi, katere kamne prodajajo v trgovinah s spominki, če imajo več barv in kremen ;-)

So nas pa v okviru ture zanimale luknje, ki so še vedno super vroče in kot turistični prispevek smo vsi dobili palčko in smo lahko v luknji spekli marshmallow <33

Kako kul je bilo to? Kdo lahko trdi, da je bil na delujočem vulkanu in je tam stopil marshmallows? :p :D

(No, tukaj jih je kar veliko. To mesto je TOLIKO opravilo na tem območju in tam je tako veliko ljudi. Imeli smo srečo, da je skupina vsaj 50 mladih Američanov šla naprej, tako da smo lahko luknjo obiskali za nekaj časa nekaj minut samo za našo skupino^^)

Po sladkarijah smo se vrnili na hrib, da bi naredili več fotografij ali pojedli kosilo, ki smo ga morda prinesli s seboj. Med potjo je vulkan iz požiralnika izpljunil nekaj kamenčkov in videlo se je, kako so poleteli po zraku in pristali na njegovem pobočju ter se nekaj sekund svetili in kadili. Varnostna razdalja je bila verjetno smiselna :D

Po kratkem počitku na hribu smo se odpravili nazaj. Po pričakovanjih je bilo zaradi podzemlja zelo spolzko in nekajkrat ti je spodrsnilo. Enkrat se je usedel tudi Jonas, sicer pa smo vsi prišli nepoškodovani ;-)

Vožnja nazaj v Antiguo je spet trajala precej dolgo, ker je bilo pred nami nekaj tovornjakov, ki so se težko vzpenjali v hribe. Ubogi vozniki! :(

Okrog 13.30 smo bili že nazaj v prenočišču, čeprav je bilo izstopanje malo smešno^^

Tukaj, kjer živimo mi, živijo samo domačini. Ni hostlov ali hotelov, kot je središče mesta. Ko sem našega voznika avtobusa vprašal, če naju lahko spusti od tu, najprej ni hotel verjeti. Večkrat je vprašal "tu?", jaz pa vedno "ja, tukaj je dobro." Rahlo zmeden se je končno ustavil in prihranila sva si velik del poti nazaj <3

Po kratkem dremanju, tuširanju in jokanju, ker se še vedno ne počutim bolje, sva sedela na terasi in gledala YouTube.

Pozno popoldne smo se vrnili v restavracijo bowl na okusno, zdravo večerjo, od katere mi je žal uspelo samo polovico (a tako se naredi zajtrk, ki ni rozin kruh?^^).

Jutri bo verjetno še razgledišče in balvaniranje, mogoče pa se bova samo hladila.

Danes z vulkanom je bila zagotovo nova izkušnja, ki se mi je zdela res kul <3