Nazaj v civilizacijo

Po lepi, a zelo svetli in hladni noči v visokogorju je današnji cilj Geiranger. Samo mesto ima samo 200 prebivalcev in se nahaja na Geirangerfjordu, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Majhna vasica na koncu zadnje veje Storfjorda vsako leto privabi več sto tisoč turistov. Ampak ena za drugo...

Po 4.30 uri zjutraj zaradi svetlobe ne morem več razmišljati o spanju, zato začnem voziti naprej okoli 6.00 ure zjutraj. Nadaljujete po Sognefjellsveien skozi gorovje Jotunheimen. Mimo novih ledenikov in poletnega smučišča pot končno pripelje nazaj v dolino in v T-shirt cono pri Lomu.

Od Loma sledim reki Otta skozi istoimenski Ottadal do tik pred gorami okrog Geirangerja. Za Ottadal je značilna neverjetna širina in velika čista jezera, ki kar vabijo k počitku in slikanju na obeh straneh ceste.

Dolina se konča pri gori Dalsnibba, ob severnem vznožju katere leži Geiranger. Na sami gori je samo ena razgledna točka, je pa dovoljen vzpon z avtom za majhno plačilo... no... ko si že tam.

Dejanska cesta do Geirangerja vodi proti zahodu mimo Dalsnibba in se v nasprotju s tem, kar je omenjeno v večini turističnih vodnikov, očitno lahko uporablja brezplačno. Vsaj plačal nisem nikjer. Tu srečam tudi znane avtobuse, ki vsak dan prepeljejo nešteto potnikov na križarjenju iz pristanišča na goro in dol. Zato je kolona vozil ob konicah skoraj nepregledna. Najprej na 700 metrov visokem prelazu, nato pa na severni strani tako imenovani Trollstigen, precejšnje kopičenje prečnikov, nazaj navzdol.

Na koncu Trollstigen je etapni cilj Geiranger. Kot že omenjeno, dokaj majhen kraj, ki pa ga tako rekoč vsak dan preplavi na tisoče križarjev (na sliki vidite dva) in tudi kampistov, kot sem jaz. Nekaj kilometrov prej se ustavim v manjšem kampu, da vsaj pobegnem vrvežu križark. Zvečer pa dobim občutek, da ne grem spat brez obiska vasi, zato se usedem na kolo in odkolesarim še zadnje kilometre v dolino. Med spustom ugotovim, da je to sedaj le zmerno sproščeno...kasneje moram prekolesariti 200 metrov. Velikost gruče hiš in še vedno prisotni ladijski potniki privedejo do tega, da me pol ure kasneje vidite kako z izvešenim jezikom pedaliram po kretnicah nazaj do kampa.