Tode Säng čaj

Ko smo zadnjič uživali v zajtrku na plaži, smo se s konjsko vprego odpeljali do pristanišča Gili Air, pravzaprav smo želeli brez nje, saj se konji tukaj žal ne znajdejo tako dobro. Delati morajo cele dneve in žal jih Indonezijci ne znajo ohraniti primerne svoji vrsti. A žal brez konjske vprege pri nas ni šlo. Ker je pristanišče od naše namestitve oddaljeno skoraj 5km in nas je bila hoja do tja z 20kg kovčkom po peščeni plaži malo preveč naporna. Tako smo se peljali s kočijo za slabih 9 €. Vožnja je bila zelo nerodna, ker na Gili Airu ni pravih cest.

Po neravni vožnji smo se vkrcali na javni čoln, za razliko od tega, kar smo sprva mislili. Že pred čolnom sem si rekel »tole pa nikoli ne more dobro iti«. Čoln je bil zelo star, razmajan in predvsem totalno natrpan, na vidiku pa je bil samo en rešilni jopič. Z nami je bilo na krovu okoli 30 ljudi, veliko prtljage in stvari, ki jih je treba prinesti na celino. Imeli smo srečo in dobili sedež, mnogi drugi so morali stati. Najprej vesel in srečen, da smo vsi v čolnu, potem pa me je spet zagrabila panika. Ker je imel čoln popoln nagib in tako je bila naša stran čolna skoraj v celoti v vodi. Panika je bila pisana na obrazu meni in ostalih turistov, domačini so videli nekaj sproščenega in tako je čoln končno odplul. Precej sem se nagnil naprej, prvič, da me ne bi zmočil pljusk vode in drugič, ker sem upal, da se bo klanec malo kompenziral. Med skoraj 15-minutnim prečenjem sem molil, da bi vsi varno prišli čez in na srečo je bilo tako. Po tem prehodu smo bili vsi zelo veseli, da imamo spet zemljo pod nogami in voznika, ki nas je sproščeno odpeljal do naslednjega prenočišča. Po skoraj 45 minutah smo prispeli do našega naslednjega hotela. To je čudovito in po hladni pijači dobrodošlice smo se lahko preselili v naše sobe. Imamo veličastno sobo s pogledom na morje, zaradi katere skoraj pozabite na napor izleta z ladjo.

Naši želodci so krulili in tako smo najprej poiskali Warunga, le nekaj korakov stran in našli kar smo iskali. Imeli smo okusnejše spomladanske zavitke, nasi goreng in sveže ribe.

Po večerji smo odigrali nekaj rund remija in pustili, da je večer zbledel. Potem ko nas je ob 20. uri znova stresel potres, je bil strah zelo velik. Vse se je treslo in zbežali smo ven kot bi strela udarila. Bil je veliko močnejši od zadnjega potresa in ker smo bili tokrat budni, smo se tega popolnoma zavedali. Zaradi strahu pred popotresnimi sunki smo najprej sedeli zunaj na zelenem travniku. Toda po prihodu hotelskega osebja so se vsi gostje zbrali pred avlo. Tam so se pokazale tudi prve posledice potresa. Povsod so bili strešniki in omet je odpadal s sten.

Ko je prišla novica, da bi lahko prišlo do cunamija, so nas vse evakuirali in odpeljali na goro. Vsi smo sedeli in upali, da so to le preventivni ukrepi. Po skoraj 3 urah, od tega skoraj 1 1/2 na gori, so nam na srečo dovolili, da smo se vrnili v sobe. Hvala bogu se ni zgodilo nič, ampak upam in držim pesti, da je bil to naš zadnji potres. To je tako neprijeten občutek, ker ne moreš narediti ničesar in nimaš nadzora nad tem, kaj se bo zgodilo naslednje. Noč smo preživeli zunaj z našo sestrično in njeno družino. Tam smo si naredili udoben travnik za crkljanje in se poskušali naspati. Kakor smo bili veseli našega lepega razgleda, se v hiši nismo več počutili varne, vsaj čez noč. Upam, da lahko vsi dobro spimo in da nas zbudi le budilka. Lahko noč in ne skrbi, vsi smo v redu.