Šanghaj - enkrat in nikoli več.

3:55 zjutraj v Šanghaju. Na kitajska tla vstopimo za 18 ur. V zadnjih 18 urah smo leteli od doma preko Münchna do Šanghaja, od tega smo 10,5 ure preživeli v zraku. Čeprav naju je Air China varno pripeljal na cilj, nama je šlo 2 uri spanca in neužitna hrana na živce. Vendar naju na cilju ne čaka postelja, ampak Šanghaj. Drugačen jezik, pisava, valuta, kultura in veliko radovednih pogledov. Sporočilo vse ok mami in očetu je poslano v Nemčijo z SMS-om, saj ne Whatsapp ne Facebook nista dovoljena. Tudi WLAN ni mogoče povezati s tujimi pametnimi telefoni. super država
Najkasneje po tem, ko nam je prijazna gospa z gumbom "I speak English" na srajci poskušala prodati Burger King Whopper kot zelenjavo, je bilo jasno, da danes z angleščino ne bomo prišli daleč.
Naša edina referenca je bil Maglev, magnetni levitacijski vlak, in The Bund, od koder lahko vidite znamenito obzorje Šanghaja. Maglev je bilo enostavno najti z letališča in malo kasneje smo s 430 km/h v 8 minutah odrinili proti mestu.
Z šikanskega letališča smo streljali čez opustošene hiše in naselja, čez revščino velemesta, nazaj v čudoviti, idealni svet Šanghaja.
Po adrenalinu je bilo pravzaprav le še nekaj postaj do centra mesta z metrojem. Karte bi morali kupiti »spodaj«, kjer je bila zapisana celo naša linija. Na žalost gospodje iz kitajskega metroja niso govorili angleško, načrti in stroji pa so bili tuto completo v kitajščini. Spet so nas poslali nazaj, nato nazaj tja, od koder smo pravkar prišli. Nihče ni vedel, kam moramo iti, ne osebje ne mi. Samo nihče. Samo 1 milijon Kitajcev je švigalo mimo nas, se pogovarjalo po telefonu, nas postrani gledalo, se nam smejalo, nas pošiljalo naokoli in v nekem trenutku smo se vrnili med tire in tam je bil: slavni kulturni šok.

Kulturni šok in pomanjkanje spanja sta vratolomna mešanica.
Vse, kar sem želela, je bila postelja, tema, tišina. Naj se smejimo ali jokamo? Še naprej poskušati ali obupati?
Zdelo se je nemogoče sploh kdaj priti v mesto. Kdorkoli sva govorila, se je le nasmehnil in naju kvečjemu poslal dol. V nekem trenutku, ko smo z njo govorili tretjič, nam je uslužbenka povedala postajo in po eni uri smo imeli v rokah karte za usrani metro. Med branjem skladb v podzemni nas je nenadoma v angleščini spregovoril azijski glas. Lahko bi ugibali, postaja, ki so nam jo prodali, je bila seveda napačna. Vsaj mladenič, edina oseba, ki sem jo srečala na Kitajskem in je znal malo govoriti angleško, nam je znal povedati pravo postajo in nas celo odpeljal tja.
Preko glavne ceste, polne nakupovalnih palač in kramaric, smo končno prispeli do "The Bund", kjer nas je čakal fascinanten razgled.

Dan je bil oblačen in hladen, mi pa utrujeni in izčrpani.
Za pristnost smo šli iskat suši in se odpeljali nazaj na letališče.

Če pogledam nazaj, je moj sklep o Šanghaju in mojem prvem obisku Kitajske precej razočaran. Mesto se je zdelo kot slaba sestavljanka bleščeče tehnologije, revščine in klišejske podobe Kitajske, toliko o palici za selfije. Ljudje se nam niso smehljali in ni bilo niti kančka azijskega pridiha.
Tako sva do večera pridno spala na trdih letaliških klopeh, se najedla in čas do odhoda premostila z iskanjem vegetarijanske hrane za Liso. Mimogrede, Lisa je tisti večer odšla skoraj praznih rok. Nekoč je bila ura polnoč in nadaljevali smo proti Bangkoku. Nov dan, nova država. Šanghaj, enkrat in nikoli več.

Zanimivost: na poti nazaj imam 20-urni postanek v Pekingu.