Vrh

18. 5. 23

Pravzaprav E4 ne poteka čez najvišji vrh, polotok Peloponez, ko pa si tam, majhen alpski ovinek ni več pomemben.

Še posebej sem bil vesel, ko sem prebral o etapi, ki poteka na 1650 m v bližini zaletišča pod vrhom in od koder se potem lahko povzpneš na vrh Profitis Iliasa.

Po toči in dežju prejšnjega večera je vremenska napoved za danes napovedovala odlično pohodniško vreme.

Sonce nato zanesljivo vzide okoli 6. ure zjutraj in začnem verjetno najzahtevnejšo turo celotnega pohoda.

Sončni vzhod je očaral že tako čudovito naravo, poleg tega pa dih jemajoč razgled na neprimerljiv način.

Kljub soncu je bilo še precej sveže in nevihtnim sunkom vetra, ki je bil ledeno hladnejši, ko sem se dvigoval. Predvsem zadnjih, strmih sto metrov, sem vremenske razmere občutil v celoti. Kamni so bili delno pokriti z zmrzaljo in moje konice prstov so bile otrple, ko sem dosegel vrh. Jebiga, bil sem tam zgoraj. Izjemen trenutek. Čudovit razgled, čisto do morja in mojega cilja, ki sem se mu bližal zadnjih 9 dni in je zdaj prvič dobesedno v doglednem času.

Kmalu za menoj je nenadoma prišel par, ki je prejšnjo noč prespal v avtu. Četudi je bila sama izkušnja res popolna, sem bila nekako vesela, da sem lahko delila trenutke s srčnima Francozoma. Planinca sta si z njimi privoščila čaj in v strmini kamnitih bivakov oziroma sten ste se lahko nato sprostili in skupaj uživali v dogodku.

Poln evforije in občutkov sreče sem nato sledil svoji poti, ki je vodila na drugo stran vrha. Izkušena alpinista sta ubrala pot, po kateri sta prišla.

Sredi edinstvene gorske panorame Taygetos je bil veselje tudi strm, skalnat spust.

Še vedno motiviran sem na koncu spet dosegel »normalno« gozdno pot. Tu smo naredili polovico 1600m spusta. Občutek, kot ko končno prideš do avtoceste, potem ko si celo večnost obstal v mestu za traktorjem. A komaj pospešeno, je bila družina divjih prašičev približno 150m pred mano na cesti. Niso me opazili. Stopil sem nekaj korakov nazaj in z varne razdalje, v neposredni bližini drevesa, na katerega bi v sili lahko splezal, čakal, dokler se čreda ni odpravila naprej. Z glasnimi klici, da bi opozoril name, sem kmalu zatem stekel naprej.

Preostanek poti se je vlekel.

Zvečer smo prispeli do prijetnega mesta Arna.

Pohodniški dan, ki se ga še posebej rad spominjam in se ga bom še dolgo spominjal.