Gremo na Kitajsko

V četrtek, 17. avgusta 2017 ob 20.15 odhaja moj skoraj deseturni let v Peking. Po lepem in hkrati žalostnem slovesu od mojih najdražjih se vkrcam na letalo Air China in sedim ob oknu starejšega kitajskega para. Let je bil prijeten in sem lahko kar malo spal.

V Pekingu sem ostal deset ur, vendar je kontrola potnih listov takoj po prihodu trajala skoraj tri ure in najprej sem razmišljal, da bi si morda ogledal še malo Pekinga, a nisem imel ne interneta ne zemljevida in na žalost me tudi nihče ni razumel, ker sem se tam počutila kot edina angleško govoreča oseba in gotovo edina oseba s svetlimi lasmi.

Tako sem si nabavil nekaj za pod zob in adapter za polnjenje mobitela (nakar sem moral dvakrat skozi varnostno službo, da sem sploh lahko zamenjal denar, ker niso vzeli kartice). Na žalost sem ugotovil, da so tamkajšnji ljudje relativno neprijazni. Na kontrolni točki so te popolnoma pretresli in preiskali (četudi te niso piskali) in vedno so mi razstavljali stvari, odpirali peresnike in druge torbe in samo metali drobnarije predme in potem godrnjali sami pri sebi, ko si ni dovolj hitro razčistil vsega.

Ker sem bila toliko časa sama, sem se nenadoma zavedla, kakšna majhna pustolovščina me čaka, in po slovesu v Frankfurtu in prvi etapi sem bila izčrpana in se počutila žalostno, samo in negotovo. Vendar sem lahko nekoliko zaprl oči in nadaljeval z branjem moje knjige in ko je končno prišel čas za vkrcanje na naslednje letalo, sem dobil nazaj pričakovanje in komaj sem čakal, da pristanem v Dalianu in srečam svoje prijatelje.

Tik pred vkrcanjem so dvakrat zamenjali gate in zvočniki so to žal oznanili le v kitajščini, tako da sem kljub dolgi čakalni dobi kar malo pod stresom našel pravi gate, da dobim svoje letalo. Ampak potem se je vse dobro izšlo :)

Na letalu sem se lahko razpoložil za to, kaj lahko pričakujem v bližnji prihodnosti. Sedel sem v predzadnji vrsti in sem moral pešačiti celo letalo do svojega sedeža in bil sem edini Nekitajec in vsi so me gledali, kot da imam tri glave.

Let je trajal le približno dve uri, tako da je šel zelo hitro do Daliana in ko smo pristali, je bila ura že 23.00 18. avgusta 2017.

Prijatelji so bili na letališču, da me poberejo, a se žal nismo dobro dogovorili in nihče ni imel interneta, pa tudi dosegli se nismo. Tako sem se z Johnnyjem (Kitajci si radi dajo angleška imena), nekim z univerze, ki skrbi za študente na izmenjavi, odpeljal s taksijem do hostla, ker je mislil, da so ostali tam. Zapeljali smo se v nekoliko zanikrno območje, z visokimi stavbami in razčlenjenimi ulicami, čudnimi vonjavami in celo ponoči je bilo okoli trideset stopinj. Hostel je bil malo skrit, hoditi je bilo treba po majhni razbiti ulici in ljudje tam so živeli z več ljudmi v majhnih garažah spodaj v hišah. Moji prijatelji so bili torej na letališču, jaz pa v hostlu in lastnik hostla me ni mogel spustiti v sobo, ker ni mogel najti ključa. Tako sem jih počakal spodaj in sprejelo me je nekaj prijetnih prebivalcev hostla in celo srečal Nemca, ki govori kitajsko.

Laura, Richy, Giulia in Julian so se čez nekaj časa vrnili v hostel in potem smo bili končno vsi skupaj in smo lahko odšli v svoje sobe. Dekleta smo si delile sobo, fantje pa eno.

Sobe so bile majhne, s tremi posteljami, pisalno mizo in nepotrebno velikim cevnim televizorjem ter na srečo lastno kopalnico s pravim straniščem (ki tukaj ni samoumevno). Naši trije kovčki so komaj stali vanj in vedno smo morali igrati tetris, da smo vzeli svoje stvari in če ste se želeli stuširati, ste morali prej vse pospraviti iz majhne kopalnice, ker je bila kopalnica v bistvu tuš in vse je bilo popolnoma mokro pozneje. Ampak tam smo se imeli lepo. Itak smo bili ves dan vedno osi, tako da smo tam pravzaprav samo prespali.

Zjutraj sva vedno šla v majhen supermarket za vogalom in si kupila sadje, piškote in nekaj takega kot velike mlečne žemljice ter pozajtrkovala na poti. Pek v supermarketu je bil tako sladek, nasmejan stari Kitajec in nam je vedno olajšal dan. Pri nas je tako, da sadje, pekovske izdelke in meso plačate neposredno na stojnicah v supermarketu, ostalo pa na blagajni, ko greste ven.

Tukaj lahko kupijo nekaj zelo norih in tudi zelo ogabnih stvari, kot so črna, gnila jajca in kurje noge, zavite v folijo. Prav tako ni neobičajno, da ljudje samo spijo, medtem ko so v službi. Zelo pogosto nas gledajo, nekateri strmijo res vpadljivo, drugi se radovedno nasmihajo, nekateri celo fotografirajo ali posnamejo.

Dneve, ko smo bili v hostlu, smo izkoristili za to, da Dalian malo spoznamo. Z zelo moderno podzemno železnico lahko dejansko udobno pridete povsod, uporaba taksija pa je tudi zelo poceni. Bili smo v zelo velikih nakupovalnih središčih, ki so zvečer pisano osvetljena in ob katerih prodajajo in pečejo na žaru hrano, kot so morski sadeži in neprepoznavni predmeti. Res je tudi, da tukaj ljudje veliko rignejo in predvsem pljuvajo na cesto (tega se še ne morem navaditi), vendar se mi zdi nesramno/nagnusno, ko vihaš nos za mizo. Ko gremo ven jest, moramo v restavracije s slikami na jedilniku, ker na žalost ne govorimo kitajsko, Kitajci pa ne angleško. Zato samo pokažemo na tisto, kar želimo, in upamo, da je to tisto, kar mislimo, da je. Mimogrede, uživanje psov je pri nas pravzaprav precej ogorčeno in na srečo ni normalno. Čeprav ga lahko dobite v nekaj restavracijah, je pravzaprav pogost le v nekaj regijah Kitajske in je bolj korejska prehranjevalna navada.

Tudi mi smo bili na morju :) plaža je bila super polna in večina ima šotore za zaščito pred soncem. Ženske nosijo kopalke ali bodi. Videli smo celo žensko z masko oranžne nogavice v vodi. Tam smo že pritegnili pozornost, preprosto zato, ker smo Evropejci, a v bikiniju je bilo še huje. Eden nas je celo čakal, da smo prišli iz vode, da bi posneli film. Tako da je malo noro, vesel sem, da v resničnem življenju nisem slaven :D.

Dalian je res veliko mesto. Obstajajo bogatejši predeli, s številnimi bankami in sodobnimi stolpnicami, pa tudi propadajoči kraji in seveda veliko ljudi. Tukaj je eno najpomembnejših pristanišč na Kitajskem in želeli smo si ga ogledati, a na žalost tam niste mogli iti do vode, zato smo se odpeljali nazaj v hostel in si privoščili juho z rezanci v majhni, neopazni restavraciji s super prijaznimi lastniki in okusna hrana (samo s palčkami pravi izziv), ocvrti rezanci in cmoki (polnjeni cmoki) tam drug dan. Hrana še ni odlična, a smo vse boljši pri izbiri prave.

Po mojem četrtem dnevu tukaj sva se srečala s Samom. Tukaj je odgovoren za študente in je skupaj z nami in nepremičninskim agentom iskal stanovanje. Žal nas ni bilo petih in tudi pet sob na enem hodniku ni bilo možno. Zdaj pa imamo stanovanje za tri osebe, v katerem živim jaz z Giulio in Julianom, in stanovanje za dve osebi, v katerem živita Richy in Laura. Živita v 20. nadstropju s čudovitim razgledom na mesto v ogromni hiši, ki spominja na hotel.

Živimo v 13. nadstropju v stanovanjskem naselju 10 minut hoje od drugih. Stanovanje je super veliko, mislim da 97 kvadratnih metrov. Imamo tri sobe, kopalnico in odprto kuhinjo, ki gre v dnevno sobo. In nad dnevno sobo je celo galerija! Vse zelo moderno in veliko boljše, kot bi si mislil :) Počutim se zelo udobno. Moja soba je večja v Mainzu, vendar plačam skoraj 90 € manj - res dobra! Mi trije smo se z vsemi svojimi stvarmi selili v taksi in vožnja je bila res zabavna in pustolovska, a pri nas je pravzaprav vedno tako. Mislim, da cestnih pravil ni in zebra ni razlog za varno prečkanje ceste. Malo je vse odvisno od občutka in tega, kdo najglasneje trobi ali zadnji popušča, tako da sploh ni tako kot v urejeni Nemčiji, a vsekakor zabavna izkušnja.

Včeraj smo šli v Ikeo (Ikea, ki izgleda čisto običajna, kjer so samo Kitajci in se da kupiti palčke) in kupili vzmetnice. Nato so ju s taksijem odpeljali do našega apartmaja in potem sveže preseljeni, jaz pa sem kupila verigo lučk in nekaj svečk, da je bilo bolj udobno in potem super dobro spala :).

Danes smo šli na univerzo, da bi se vpisali in izbrali svoje predmete. Nekoč sem se prijavil na 10 tečajev in se bom nato čez čas in glede na to, kaj priznavajo v Mainzu, odločil, katere bom obdržal in katerih ne.

Spoznali smo tudi druge nemške študente na izmenjavi in po vseh dokumentih smo šli skupaj nekaj pojest. Nocoj v enem od njihovih skupnih stanovanj prirejajo zabavo ob vselitvi in tja bomo šli kasneje.

To so torej moji prvi vtisi, zdi se mi, da težko opišem vse z besedami, tukaj sem komaj en teden in sem že toliko doživel. Če pa bo čas in želja, bom vedno tukaj poročal, kako je :)

Če povzamem, lahko rečem, da bi raje večkrat sam odletel domov, ker se počutiš kot vesoljec in se ne moreš z nikomer pogovarjati, ampak v skupini je super kul in počutim se zelo udobno in veseli se vsega, kar pride.