Kolesarska pot Kocher-Jagst

Koja je dolga 332 km. Kjer bi se moral zame klicati Jako, ker sva z Ullo najprej kolesarila po Jagstu.

Po prihodu z avtom in deževni soboti (30. 8. 2020) v prelepi Miltenberg am Main obiščemo Ullino teto Rosemarie v Amorbach/Odernwald. Po odhodu k stricu in babici na pokopališče nadaljujemo opoldne do Möckmühl an der Jagst. Avto je parkiran ob bazenu. Spet dežuje, tako da se lahko usedem v avto in v miru pojem svoje muslije. Nato se ustavi in začnemo prvo etapo navzgor po Jagstu in pridemo do 60 km oddaljenega kampa Hollenbach na suhem. Gre skozi prijetne kraje z veliko lesenimi hišami. Jagsthausen s samostanom Götzenburg in Schönau vabita, da se ustavite. Da pridemo do kampa, moramo zapustiti Jagst pri Ailringenu in kolesariti 7 km v hrib. Po hitri jedi ocvrte zelenjave s prosom sledi še hitro kopanje v ribniku.

2. etapa, 1. september 2020, Hollenbach-Ellwangen, 84 km Na štartu gre preko Zaisenhausna 160 hm navzdol v Jagsttal. Na žalost je danes vreme zelo spremenljivo in vedno znova si moramo nadeti dežni pončo. Pot vodi precej po majhnih, malo rabljenih cestah in se večinoma drži v dolini. V Unterregenbachu si pobližje ogledamo napol leseno cerkev in malo naprej obiščemo ruševine Leofela. Na žalost iz Hattingena prihajajo slabe novice. Ullin oče je dobil visoko vročino, zato njene misli kar naprej bežijo domov. Odmor za kosilo naredimo pred žal zaprto pekarno v Kirchbergu. Je pa tukaj vsaj odprta polnilnica. Nato se strmo spusti do Jagsta in čez enega od starih pokritih lesenih mostov do Lobernsteiner Mühle, ki je bila večkrat moderirana. Tu Koja odreže nekaj lovskih zank in vodi čez višave Tiefenbacha, kjer se po študiju železniških povezav odločimo, da če hoče Ulla k očetu, je najbolje, da se iz Craisheima odpeljemo nazaj do avta. Turo nadaljujem sam in odkolesarim do Ellwangena. V kampu sem edini s kolesom in šotorom, sicer pa so tam samo mobilne hišice. Po obroku se odpeljem do SU skozi lepo mesto do Schlossberga. V dolinah se dviguje megla in na poti nazaj do šotora je presenetljivo sveže.

3. etapa Schwäbisch Hall 104 km Na pot sem se odpravil v jutranji megli in bi lahko uporabil rokavice. Na gradu Kapfenburg sonce posije le za zajtrk. Spontano se zapeljem mimo izkopanin Kocherburga. BuddelAG ima danes obisk arheologa. Veliko moram razmišljati o našem Isenburgu. Naslednja postaja, brbotajoča vzmet kuhalnice. V Aalenu želim napolniti baterijo v Kauflandu, vendar so vsi predelki obrabljeni, vendar so gospe na Stadtinfo ustrežljive. Naslednji odsek je zaznamovan z veliko prometa in industrije, vedno znova gre direktno po glavni cesti, mirnih podeželskih odsekov je le nekaj. Ko tečem, mi pridejo naproti dlinčki. Po Gaildorfu nato Koja zapusti dolino in tudi jaz se ne vozim nazaj do kuhalnika pri Tulli, ker se želim srečati s prijateljem Meinolfom in Conny, ki živi tam zgoraj v Rollhofu. Po veseli dobrodošlici in okusnem obroku se odpeljemo v SU po Einkorn. Res dober kraj za ogled in uživanje.

4. in zadnja etapa, 3. september 2020 do Bad Friedrichshall, 94 km Po dobrem, lagodnem zajtrku se razgledujem po Schwäbisch Hallu. Hiše se lepo zrcalijo v Kocherju in povzpnem se po gledaliških stopnicah do cerkve. Srednji štedilnik se spet lepo vozi. Gre po mirnih poteh skozi sadovnjake in neposredno ob Kocherju. Majhne vasi z lesenimi hišami in obzidjem vabijo, da se zadržite: všeč so mi Künzelau, Niederberg in Forchenberg. Vreme je zdaj super. Od 11h naprej se bom spet vozil v kratkih hlačah. Razmišljam o kampiranju še eno noč in zaključku kroga do Möckmühla. Vendar me vleče domov in želim podpreti Ullo. Tako pridem ob 16. uri na vlak in se odpravim z vozovnico Quer-durchs-Land. Kratkotrajna kolesarska vozovnica za IC ni bila na voljo. Na žalost je en vlak na sredini odpovedan, drugi pa zamuja, zato prekinem nadaljnjo pot v Kölnu ob 23. uri in ostanem pri Berniju.

Ostaja torej še 5. etapa, Köln -Hattingen 68 km. Pot zdaj znam skoraj na pamet. Skozi Fordove tovarne, na avtocestnem mostu čez Ren, ob Wupperju, skozi Ohligser Heide. Danes se kot alternativa peljem mimo neandertalskega muzeja, da uporabim vtičnice. Tako prvič odkrivam čudovito župnijo Mettmann. Za časovnim tunelom, na Niederbergbahnu do Velberta, me končno ujame dež in v zavojih navzdol do Niernhofa me začne nevarno drseti. Ampak vse gre dobro in pot mi je uspela v 3¼ urah vožnje.